RECENZIJA

"Melitino likovno ustvarjanje je močno prepleteno s poetičnim ustvarjanjem, v zlato, sončno, tudi zdravilno kito, ju spleta magična beseda RADOST, ki jo prijatelji pri Meliti zaznavamo vsakodnevno. Melita je na ta način upornica. V času, ko močno razsaja kultura temine, si upa vstopiti z nasmehom in življenjem v dlaneh. Vidim jo kot novodobno turbadurko. Če trubadur ljubi, je njegova ljubezen po svojem bistvu radostna, čeprav je njena konkretna realizacija boleča. Radostna je že zgolj zaradi dejstva, da obstaja..."

 

bibliotekarka in slavistka Ksenija Medved

"Energične slike Melite Garvas prinašajo v vrtince barve in oblike zakodirane podobe njenih notranjih dimenzij. So izpovedne, saj umetnica v svoje ustvarjanje projicira doživljanja in čutenja ter hkrati sugestivne, kajti vsrkajo nas v svoj svet, kjer lahko iščemo lastna videnja in odseve. Melita si je kot podlago za slike izbrala les, naraven in topel material, ki simbolizira živo snov, materijo primo, osnovo ustvarjalnega dejanja. Ustvarjalna energija zvrtinči akril, pesek, lepilo v taktilne galaksije, v abstraktne svetove, kjer Melita naseli stilizirane figurice, ki bivajo in rajajo med grafizmi, narisanim pastelom, ogljem ali s čopičem nanešeni barvi. Vmes se pojavljajo besede kot svete evokacije ali mantre. Spirale, v neskončnost vrteče se oblike, simbolizirajo ustvarjalno silo, večno gibanje in porajanje. V prostor širijo svojo življenjsko energijo, veselje in radost, o čemer pričajo tudi živahni barvni toni, ki jih Melita nanaša instinktivno po notranjem intimnem nareku in jih združi v toplo in živo ubrano celoto. Rožnata govori o nežnosti in mehkobi, vijolična o modrosti in uvidu, zlata posveti slike v ritualne podobe, bela govori o iskanju božanskega. Cikel slik Melite Garvas in poezija, ki se z njim tesno prepleta, sta hvalnica življenju, njegovim danostim ter vsem drobnim veseljem, ki jih prinaša in ki jih Melita zna izvabiti iz sebe, iz ljudi in vsakdanjega življenja. Tako naslov Vpeta v radost ni naključje, je credo vsega Melitinega ustvarjanja."

umetnostna zgodovinarka Darija Kovačič

 

"Melitine slike so močne in intenzivne pa kljub temu krhke in ranljive. Energetska polja zajeta v krožni obliki nas potegnejo v svoje vrtince, iz katerih pa se Melita v trenutni ustvarjalni praksi, (katere plod so tudi novonastala dela iz cikla Popotovanja) umesti v pravokotne robove okvirja. Melita nas danes preseneti tudi z novimi hladnejšimi zelenimi in modrimi barvami, ki jih kombinira nenavadno in jih oživlja s svojim ustaljenim barvnim repertoarjem. Pa vendarle navkljub ostrim robovom še vedno ohranja mehke spiralaste oblike in na njihovi podlagi tudi simbolno vračanje v domačo Višnjo Goro. Spirala, ki se postopno razvija iz krožnih vrtincev in sončnih planetov prejšnjih slik je simbol neskončnosti. O njej Slovar simbolov pravi, da gre za odprt in optimističen motiv, ki ponazarja stalnost bitja vpričo bežnosti gibanja. Spirala v vseh kulturah simbolizira potovanje in s tem zaključujem ter se navezujem na Melitina najnovejša Popotovanja v umetnosti ter ji želim še veliko različnih poti in srečnih povratkov v domačo Višnjo Goro."

kulturologinja Simona Zorko

Melito Garvas poznam še iz Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. Njena generacija je bila izjemna. Slikali so, pesnili, pisali, oblikovali šolski časopis, nastopali, organizirali literarna srečanja, razstave. Melita je izstopala po organizacijskih sposobnostih, svojih pesmih in slikah z nenavadnimi barvami in motivi. Pogosto je bila zamišljena, resna, zatopljena v nek svoj svet, ustvarjalni svet, kamor se je zatekala tudi tedaj, ko je imela takšne ali drugačne težave.

Kateri mlad človek jih pa nima? Ustvarjalni ljudje jih rešujejo na svoj način, skozi podobe, barve, besede.

Pred leti je na oder postavila svoje dramsko delo, ki sem si ga z zanimanjem ogledala in ugotovila, da avtorica obvlada dramatičnost, dialoge, človeška čustva. Dolgo pa sem čakala na njeno pesniško zbirko. In zdaj je pred menoj njena pesniška bera.

Na začetku zbirke so kratke pesmi, skoraj haikuji: »Srečnica … danes name dežuje SVETLOBA … Bog si je vzel čas zame«. In sreča res sije iz vsakega njenega verza: kaplje se smehljajo, sonce vrača poljube, zvezde se preštevajo. V velikimi tiskani črkami piše besede, ki ji nekaj pomenijo: SVETLOBA, RADOST, MOLITEV, SREČANJA

… Vse okoli nje je obarvano, igrivo, nasmejano, srečno, počuti se »ljubljeni otrok veselja«.

Njene pesmi so napisane v svobodnem ritmu, vendar pa izstopajo mnogi pesniški elementi. Lepe so metafore: raznežene ribe, sviloprejke ognjišča, dan razdan, radost ugnezdi v mojih mislih …

Nekatere njene pesmi so postavljene v posebno obliko, carmen figuratum, torej zna slikati tudi z besedami.

Kot slikarka posebej močno občuti svetlobo, temo in barve: modro, zlato, rožnato, vijolično: »Vso temo … sem poslala v vesolje … naj se obarva z mavrico«. Hrepeni po pravi iskreni ljubezni, je »pokrajina, ki se jo zorje z dobroto, dotikom in poštenostjo«.

Odlomki, vzetih iz tekstov za gledališke predstave in za otvoritve razstav, pripovedujejo isto zgodbo. Avtorica je ženska, ki išče ljubezen, veselje v življenju, išče svetlobo, barve in oblike, zahteva pa predanost in odkritosrčnost v odnosih,

drobne pozornosti. »Veš, kaj imam pri tebi rada? … Način, kako me gledaš.«

Iz Melitine poezije veje močna pozitivna naravnanost. Človek se mora malo potruditi, pa se mu smehlja ves svet. S to svojo toplo besedo, verjamem, da bo našla pot do vsakega srca.

bibliotekarka in slavistka Marija Samec

IMG_5759.JPG
IMG_5763.JPG
IMG_5766.JPG
IMG_5826.JPG
IMG_5812.JPG
IMG_5833 2.JPG
IMG_5806.JPG